SLOVENIJA – V naši kulturi postaja fotografija vedno bolj razširjeno komunikacijsko sredstvo. Pravijo, da slika pove več kot tisoč besed in vsakemu lahko šepeta drugih tisoč … je univerzalna in individualna hkrati. Skoraj vsi objavljamo fotografije na družabnih omrežjih, si jih pošiljamo v sporočilih in dolgo v noč izbiramo prave filtre za prave slike. Lahko se strinjamo, da je nekaj posebnega v tem, ko času iztrgamo trenutek. O fotografiranju in o tem, kako je biti mlad fotograf, sem se pogovarjala s študentom fotografije Mikom Kovačičem.
Mik, povej, kje vse si že razstavljal?
Razstavljal sem zaenkrat samo na Rožniku. Del moje družine živi tam in sem naredil zelo enostavno “outdoor” razstavo, printat sem dal vodoodporne printe in jih z žebljički pritrdil na ograjo. Imel sem dve taki razstavi.
Kako si začel s fotografijo?
Začel sem, ko sem bil star 10 let in mi je oče dal svoj star Canon fotoaparat. Bil je bolj turističen fotoaparat kot kaj drugega. Takrat sem začel eksperimentirati. Ko pa sem bil star 13 let, mi je kupil nov fotoaparat, z malce več opcij, ampak dokler se nisem vpisal na študij fotografije se nisem nikoli zares učil o fotografiji, pomembna mi je bila sama eksperimentacija. Najbolj občutno sem napredoval šele, ko sem začel študirat fotografijo.
Kaj ti pomeni fotografija?
Dostikrat sprostitev in vedno nekaj, kar me veseli, v tem res močno uživam. Plan pa je, seveda, da se sčasoma začnem s fotografijo in videom preživljat.
Kaj največ fotografiraš in kaj najraje?
Zdaj sem se skoraj 2 leti ukvarjal s fotografijo v zapuščenih stavbah, zadnje leto in pol pa predvsem s portretno fotografijo v zapuščenih stavbah, ampak počasi to končujem, in zaenkrat še ne vem, s čim se bom za ukvarjal od zdaj naprej. Drugače pa vzamem katerokoli delo, tako da profesionalno delam karkoli dobim, večinoma pa je bila do zdaj to dokumentarna fotografija.
Kateri so tvoji priljubljeni motivi in kaj sporočaš z njimi?
Definitivno ljudje, redko delam fotografije, na katerih ni ljudi. Si pa nikoli ne določim, kaj točno moje fotografije predstavljajo, malce nesmiselno se mi zdi določiti pomen, ko v bistvu vsak človek drugače doživlja vsako fotografijo oz. se nisem zares nikoli ukvarjal s pomenom fotografije ali da bi koncept zasnoval že prej. Zame je koncept to, da v tem uživam.
Tvoje fotografije so večinoma črno-bele, zakaj?
Zase seveda fotografiram večinoma črno-belo, za katerokoli drugo delo ponavadi ni primerno. V originalu zato, ker so mi dostikrat črno-bele fotografije lepše. Je pa tudi pomembno to, da na črno-beli fotografiji ljudje gledajo druge stvari. Barve te nekako prevzamejo in na fotografijo gledaš drugače kot če je črno-bela in želim da ljudje posvetijo več pozornosti temu, kar je na fotografiji kot samo barvam.
Kdaj bolj uživaš, ko pritiskaš na sprožilec ali v postprodukciji?
Ko pritiskam sprožilec. Takrat sem najbolj v tej situaciji, ki se dogaja okoli mene oz. sem hkrati v nekem drugem svetu v svoji glavi. Čisto drugače doživljam vse, kar se dogaja, če fotografiram. Situacija sploh ni ista situacija, če fotografiram ali če ne fotografiram. Postprodukcija mi je nadležna in če nimam roka za oddat, velikokrat fotografije obdelujem šele mesec ali celo dva kasneje. Včasih pospešim, ker so modeli neučakani.
Je slovenski kulturni prostor odprt za mlade fotografe? Je težko dobiti prostor za razstavo?
Definitivno je težko dobiti prostor za razstavo. Pri galerijah je ta problem, da kot neuveljavljen fotograf nimaš praktično nobene možnosti. Edina opcija, ki jo jaz vidim, da si razstavljen v galeriji, je da zmagaš na natečaju, a to ponavadi še vedno ni tvoja samostojna razstava, ampak je samo ena od fotografij tvoja. Druga opcija so lokali. V lokalu lažje dobiš prostor za razstavo, a sem imel sam tudi s tem nekaj težav, tako da sem imel do zdaj samo dve razstavi na Rožniku.
Kako gledaš na svoje mlade kolege; bi lahko rekel, da se mladi fotografi v čem razlikujejo od starejših kolegov, vnašajo novosti?
Da se mladi fotografi razlikujejo od starejših zaradi starosti, ne bi rekel. Mislim, da je bolj odvisno od vsakega posameznika, eni fotografiramo na podoben/različen način kot ostali.
Kam pa si greš ti ogledat dobro razstavo? Kateri so tvoji vzorniki – zakaj?
Iskreno povedano res premalo hodim na razstave. Raje si nekoga, čigar fotografija mi je všeč, ogledam na spletu. Imam kar nekaj fotografov, ki so mi noro všeč: kar se tiče ulične fotografije, definitivno Bresson, kompozicija in ideje – Bill Brandt, Evgen Bavčar ima zelo zanimive fotografije – slovenski fotograf, ki je slep, Witkin – ker imam rad malce etično sporne fotografije (fotograf, ki je fotografiral dele trupel, ki jih je sestavljal skupaj). To so bili zgodovinski fotografi, velikokrat pa najdem na spletu koga novega, nad katerim sem navdušen. Recimo prvi poročni fotograf, čigar fotografije so mi všeč: Felipe Santos.
V naši kulturi je fotografija vodilni mediji, objavljamo jih povsod in občutek imam, da se vedno več ljudi želi tudi umetniško izraziti na ta način. Misliš, da se z množičnostjo izgublja kvaliteta in težje opazimo, kaj je res dobra fotografija?
Vsak človek po svoje opazi dobro fotografijo in to je odvisno od osebnega mnenja, vendar po mojem, večina fotografov, ki sama sebe kliče fotograf, ustvarja večinoma nekvalitetne fotografije. Z množičnostjo se ustvari več kvalitetne fotografije, ampak tudi več nekvalitetne. Mislim pa, da bo prav zaradi množičnosti vedno več ljudi začelo dobro fotografirati, kar je v bistvu za nas slabo, ker je že itak preveč fotografov na sceni.
Kaj si kot fotograf želiš doseči?
Glavna stvar: da mi uspe se s tem preživljati. Da se vpišem v fotografsko zgodovino pa je neka taka nehvaležna neuresničljiva želja :D.
Vir: Valentina Čermelj, udeleženka projekta Inkubator 4.0, Socialna akademija
Fotografije: Mik Kovačič
Za mlade, ki jih zanima novinarstvo, bo znotraj projekta Inkubator 4.0, ki ga sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada, organizirano usposabljanje Novinar 4.0
Natisni stran
