SLOVENIJA – Končno je prišel konec tedna, ko se večina odpočije. Tudi moj načrt je takšen. Tokrat bom ostala doma, naredila nekaj malenkosti in se, kolikor je mogoče, odpočila. Sobota je in enega za drugim zavračam vabila za druženje. Vem, da potrebujem stike, ne le zato, da se odklopim in družim, ampak moram biti v stiku z ljudmi, da bi se me mogoče spomnili, ko se bo pokazala kakšna priložnost za prihodek. Človek pač nikoli ne ve.
Delovni teden kar traja in traja
Ni mi jasno, zakaj sem močno utrujena. Kam je šel ta teden, se sprašujem vsak vikend. Tedni so si precej podobni. Od ponedeljka do petka se večinoma bojujem, da kolikor toliko normalno oddelam svoje delo na enem delovnem mestu, da se lahko posvetim tistim bolj občasnim, s katerimi delam bolj ali manj od doma in seveda se to delo zavleče od popoldanskih v večerne ure med tednom, pa tudi v soboto in celo nedeljo. Ne vem, kako mi ni uspelo vsega dokončati med tednom. Vsakič znova grem skozi teden in ugotovim, da je bil vsak t. i. delovni dan daljši od osmih ur. Vključno s petkom, kar me še najbolj moti. Sobotno jutro je tako še na pol obarvano z zadnjimi popravki večernega petkovega dela. In že je tu zahteva po novem članku v smislu »nekaj si izmisli«, kot da je to najbolj preprosta stvar na svetu. Da bi se mi porodila kakšna pametna ideja, pregledam najnovejše novičke, prelistam kakšno staro revijo in se ozrem po knjigi na improvizirani »nočni omarici«. Bel zaslon in utripanje črtice na ekranu me prisilita v uvod in počasi mi je tudi danes steklo.
»Zakaj je vedno tako težko izmišljevati si nove ideje?« se sprašujem. Morda zato, ker jih zahtevajo vsi, večkrat na teden, celo večkrat na dan. »Sama boš morala dobiti primerne novice.« »Ideje rabimo, ideje!« »Kar nekaj napiši, samo da bo dobro.« Hotela bi verjeti, da mi toliko zaupajo, pa vem, kaj se bo zgodilo, če jim moj članek ne bo pogodu, če ne bo uresničeval njihovih vizij. S tem, da mi nihče pogodbe ni niti ponudil. Zato vem, da se jim mora moje pisanje zdeti dobro, sicer pa je jutri na srečo nedelja, dan, ko lahko še kaj popravim ali celo naredim na novo.
Prispevki za t. i. socialno varnost
Prav bi mi prišlo več znanja psihologije, ker so moji delodajalci, ups, stranke, saj sem vendar samozaposlena!, zelo različne po spolu, starosti, verski in politični pripadnosti ter celo po narodnosti. Ne vem, kako mi uspe prepričati tako raznolik krog ljudi. Za vsakega posebej se pač moram malce preleviti vanj. Tako včasih skoraj ne ločim, kdaj sem jaz zares jaz in kdaj sem jaz – samostojna novinarka. Če nimam določenega delovnega časa, imam verjetno vedno ta privesek ob svojem imenu ali pa tistega »fizična oseba z dejavnostjo«, ki me opominja na e-Davkih, ko plačujem t. i. »socialno varnost«, čeprav se zaradi te donacije ne počutim nič varneje. Nasprotno! Prav ob plačevanju prispevkov za socialno varnost se zavem, v kako nevarnem okolju delam. Kot plezalec brez varovalne opreme, ki napenja vse mišice, da bi obstal na steni, katere konca ne vidi, in ne ve, kdaj bi se lahko nanj usul plaz.
Plaz v obliki povišanih stroškov, zmanjšanih prihodkov, bolezni ali nove zakonodaje, ki po navadi prekarca še bolj stisne k mrzli steni in ga prestavi za kakšen raztežaj niže.
Ti prispevki mi omogočajo le, da zakonito delam. Prvih deset dni za državo, naslednjih deset za najemnino, zadnjih deset za druge življenjske stroške. Prihranki so majhni in neredni. Redno pa razmišljam, koliko časa bo še posel in z njim prihodek. Zato stalno spremljam spletne strani, na katerih se ponujajo nove stranke, tudi družbena omrežja, in se odzivam na primerne ponudbe, pregledujem delo mogočih bodočih strank ipd.
Morda nova prekvalifikacija?
Včasih menim, da bi morala odpreti kar agencijo za delo. V vseh teh letih nenehnega iskanja strank sem verjetno postala strokovnjakinja na tem področju. Prav gotovo vsaj za trohico boljša od marsikoga na Zavodu za zaposlovanje. Morda je to posel, s katerim bi si lahko nekega dne privoščila miren spanec, ne da bi se spraševala, koliko časa bom še zmogla plačevati položnice.
Nujno vseživljenjsko učenje
Skoraj vsakodnevno brskanje med povpraševanji po delovni sili ima tudi dobre posledice. Vem, kje imam luknje v znanju, kje so moje omejitve in kakšna znanja bi mi še lahko prišla prav. Kaj bi še lahko dodala lektoriranju, pisanju, prevajanju, oblikovanju, snemanju, fotografiranju in podobnemu. Že res, vse našteto potrebuje stalno obnavljanje in dopolnjevanje, a kaj, ko se v Sloveniji bolj ceni širina kot globina.
Sobota je pravi dan za dodatno izpolnjevanje. Pred kratkim sem se znova prijavila na delavnice, zelo priročne so tiste prek interneta. Dopoldne sem namenila svojim strankam, popoldne pa sebi, no, posredno tudi njim. Sedanjim in morebitnim bodočim.
Toda ali res potrebujem znanje oblikovalskih programov? Se ne bi raje poglobila v vseprisotno angleščino ali nemščino, menda bi bilo pametno znati jezik oligarhov – ruščino. Ah, danes ne. Zdaj so na vrsti oblikovalska orodja, jutri pa še malo marketinga, da bom svoje delo lahko uspešno promovirala. Jeziki pridejo na vrsto naslednji mesec.
Še dobro, da me telo včasih že kar močno opozori, da si je kdaj pa kdaj treba tudi odpočiti. A novinarske možgane je težko izključiti. Kako le, saj moram imeti nove ideje vsak dan! Tako je včasih prav smešno, ko na vsakem sprehodu, izletu ali celo edinem dopustu iščem nove teme in sogovornike. Priložnosti pač ne ležijo kar na samopostrežni trgovski polici.
Od zaposlenosti skozi brezposelnost do prekariata
Če prav pomislim, sem zdaj v še kar dobrem obdobju. Bilo je že mnogo slabše. Recimo med študijem: do 15h na predavanjih, nato do 23h na delu, do dveh ponoči učenje in pisanje raznih nalog. Nisem se pritoževala, saj sem študirala, kar sem želela in tudi delo je bilo povezano s študijem. A te izkušnje po diplomiranju niso bile mar delodajalcem v domačih krajih in pristala sem med brezposelnimi, kar sem izkoristila za nacionalno poklicno kvalifikacijo oblikovalca spletnih strani in učenje nemščine. Hkrati sem poskušala kaj delati, velikokrat celo zastonj. Za »reference,« se je reklo. Pa sem se znova vrnila v Ljubljano, najprej z delom na daljavo in občasnim »izletom« v glavno mesto, nato pa sem se preselila. Nekdanji delodajalci so hitro videli možnost izkoriščanja in me najemali po potrebi za kakšen dan ali dva. Seveda z avtorskimi pogodbami, pri katerih gre velik kos pogače v javne finance.
Ljubljana je prinesla več priložnosti, točneje več dela, a kaj, ko se je zatikalo pri plačevanju. Šest delovnih dni na teden, zadolžitve od pometanja do pisanja – to ni bila moja poklicna želja, temveč bolj nuja, saj je delo lektorja že oddano ali pa kar nepotrebno –, več mesecev brez plačila. »Prinesi študentsko napotnico ali odpri s. p.,« so mi osorno dejali, ko sem namignila na to »malenkost«. Tako mi je ostala le ena možnost – prekariat, čeprav bi takrat podjetje celo zaslužilo, če bi me zaposlilo. »Zdaj bo vse laže,« so mi modro govorili. Res je – a pretežno zanje. Bremena so na meni, smetano poberejo oni. No, vsaj suše zdaj ni.
40 let ali več?!
Stranke pridejo, vzamejo in odidejo. Večinoma kar redno plačujejo, odlašanje je značilno za večja podjetja. En klic, en mail in že je konec sodelovanja. Zato zelo redko koga zavrnem, raje se odločim, da bom vse petke in svetke, če bo treba tudi dolgo v noč za računalnikom ali drugimi napravami. Je mogoče tako zdržati celih 40 let? Kakšna bodo ta leta? Jih lahko vsaj malo načrtujem? Kaj če zbolim?
Prav pred kratkim sem nehote slišala pogovor starejših žensk. Ena izmed njiju je govorila, kako je bila v zadnjem letu le nekaj mesecev v službi, sicer pa na bolniškem dopustu. Evo, pomislim, moj posel bi bil že zdavnaj odpovedan, niti nadomestila ne bi bilo, čeprav plačujem prispevek za primer bolezni in poškodbe zunaj dela. Na to sploh nočem pomisliti. Tudi načrtovati družino bi bilo laže, če bi imel vsaj eden od naju s partnerjem redno službo. Ker pa sva oba prekarca, so zasebne želje odrinjene v ozadje.
Ob zvišanju minimalne plače višji tudi prispevki
Pa recimo, da bom zdržala skozi vseh 40 ali več delovnih let. S palico in sivimi lasmi bom prisopihala na urad, ki naj bi mi uredil pokojnino. Bo kaj ostalo zame v blagajni, v katero prispevam? Ne morem se zanesti na to, da bo kaj za moja stara leta, čeprav plačujem prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ta del prispevkov se je prav zdaj, ko se je minimalna plača zvišala, najbolj povečal. Komu naj se pritožim? Kako naj zahtevam, da bi bilo tako kot pred krizo, kot to lahko zahteva javni sektor? Kaj vse smo izgubili mi, generacije, rojene okrog let 1980–1985, ne bomo nikoli vedeli.
Verjetno bodo do takrat, ko naj bi za nas prišel čas za zaslužen počitek, kar uzakonili evtanazijo in vsakega starejšega delavca, ki bo prišel določenim zdravnikom pod roke, raje ob izpolnjeni delovni dobi rešili vseh muk.
Tako utrujena razmišljam v soboto zvečer. Dvomim, da bo jutri kaj drugače. A človek pač nikoli ne ve, prekar’c pa sploh ne.
Avtor: M.Z. – novinarka in prekarna delavka
Vir: Gibanje za dostojno delo in socialno družbo
Natisni stran
