SLOVENIJA – Tina Kovačić, udeleženka projekta Inkubator 4.0, ki ga izvajamo na Socialni akademiji, je svojo pot iskanja smisla in poslanstva strnila v spodnji prispevek.
Ko se zaključijo predavanja, ostane še kakšen izpit in pa diplomska naloga. Eno pomembno obdobje se zaključuje, jaz pa še vedno ne vem niti, kaj bi delala …
Večina nas je po faksu najprej nekaj let vlekla status in delala prek študenta z izgovorom, da moram še diplomsko spisat, preden bomo razmišljali o zaposlitvi. Potem se v neki službi tudi delno najdeš, veliko je novih stvari, tako da se moraš konstantno prilagajat in učit. Podobno kot takrat, ko sem prvič prišla na faks – toliko novih ljudi, pravil in neodkritega znanja. Takrat me je služba navduševala vsaj s te strani, da bo vse to nekaj novega, kar se moram še naučit.
In tako se začne, najprej prek študentskega dela, nato ti ponudijo redno zaposlitev. Šla sem čez cel cikel od navdušenja ob novici (zaradi pričakovanja družbe in tudi veselja ob redni zaposlitvi) do popolne paralize v isti sekundi. Po razmisleku sem ugotovila, da je mogoče čas, da odrastem in se redno zaposlim. Saj na redno plačo se ni bilo tako težko navadit, a ne?
Po nekaj mesecih se privadiš in vsake toliko se stvari spet malo spremenijo, nova zakonodaja, novi sodelavci, malo se premikaš in spoznavaš vse enote in tudi ozadje samega podjetja. Učenje kar še traja in vedno se najde nekaj, kar še ne znaš ali pa sploh nisi vedel da obstaja. In tako mine nekaj let.
Zame je trajalo 3 leta preden sem ugotovila, da mi ta služba ne prinaša nikakršnega zadovoljstva, razen finančnega. Ugotoviš, da napol že padaš v depresijo. Realnost potrka na vrata. Obdobje učenja je mimo, zdaj je faza rutine. Vsak dan ko prideš domov, si nesrečen, nimaš volje za svoje hobije, včasih niti za prijatelje.
Stvari se premaknejo, ko nam neka malenkost iz okolja sproži celosten notranji preobrat. Na pol v solzah sem komaj povedala nadrejenim, da ne želim več delati pri njih, in odgovor, ki sem ga dobila, je bil zame šokanten. Bili so mi v oporo z urejanjem stvari na Zavodu in pripravljeni poslati priporočilo kamorkoli želim, tudi nazaj sem vedno dobrodošla. Razumeli so mojo težnjo po učenju in osebnostni rasti. Na tej točki razumevanja nisem zares pričakovala. Bil pa je iskren odziv na iskreno prošnjo.
Tako da je bila najtežja odločitev v življenju, ko sem morala reči NE pričakovanjem drugih in se zanesti na svoje občutke in se po njih tudi ravnati. Sej to pomeni biti odrasel, a ne?
Kaj pa dohodek? Od česa boš pa živela? Sta bili vprašanji, s katerima so me soočali vsi, takoj ko so izvedeli, da nimam več službe. Dolgo časa sem mislila, da sem se narobe odločila, da bom morala sprejeti, da odraslost pač ni zabavna in da ne more biti sproščena.
Hodila sem na sestanke na Zavod in konstantno spremljala, kaj obstaja zunaj tega konvencionalnega zaposlovanja in kako so ljudje, ki so srečni, našli tisto, kar jih osrečuje. Nisem se mogla sprijaznit, da je nekaj, kar sem čutila v sebi, da je zame prava pot, lahko pravzaprav napačna. Zato sem brskala, brala, poslušala, sprejemala informacije iz vseh možnih virov.
To me je pripeljalo do nevladne organizacije Mladinski Ceh, kjer sem se udeležila svojega prvega usposabljanja v okvirjih neformalnega izobraževanja. Hitro sem ugotovila, da je nevladnih organizacij, ki nudijo popolnoma brezplačno, ali pa za neko simbolično plačilo, različna izobraževanja za mlade. Kar naenkrat je bilo premalo časa, da bi se sploh udeležila vsega in v nekaj mesecih sem pristala na Socialni akademiji.
Našla sem svoj prostor za rast in napredek. Našla sem delo, ki me je samo po sebi osrečevalo, brez da bi mi kdo ponudil plačilo, sem z veseljem sprejela nalogo oz. zadolžitev, ker me je izpolnitev te naloge osrečila.
Tako sem pridobila znanja iz različnih področij, najbolj zanimivo pa je to, da me je ves čas pot vodila k enemu cilju. Zanima me psihologija, nevrologija, vodenje projektov, mladinsko delo, coaching, mentorstvo in trenerstvo v mladinskem sektorju, grajenje timov, snemanje in montiranje filmčkov, fotografiranje, postavljanje spletnih strani, marketing in poleg vsega tega, tudi delo z ranljivimi skupinami in živalmi. Mešanica mojih hobijev, želja, neizpolnjena sanjarjenja in vse pretekle izkušnje so me pripeljale do točke, kjer zdaj točno vem, kaj hočem. Razumem, kako mi vsak od teh skritih interesov nudi vpogled in boljše razumevanje celotnega procesa dela in učenja.
V tem letu dni se je zame spremenil cel svet. Spremenila sem svoje dojemanje in naučila sem se veliko več kot prej v 17 letih formalnega izobraževanja. Kar pa je še pomembneje, spoznala sem, kako želim živeti svoje življenje.
Torej da odgovorim na začetno vprašanje; za vse, ki so se kadarkoli srečali z dilemo, imajo željo po ustvarjanju, sodelovanju, bi radi poizkusili nekaj novega ali pa izboljšali že znane veščine, imajo znotraj mladinske organizacije varen prostor in mentorstvo, da to tudi naredijo in se pri tem razvijajo. In vedno bodo dobrodošli in sprejeti.
Vir: Tina Kovačić, Socialna akademija
Fotografije: Socialna akademija
Natisni stran
