Skrivnostni svet avtorskih pravic

anja_članek-03
03 maj2018
340

LJUBLJANA – V okviru Socialne akademije deluje tudi Multimedijski center (v nadaljevanju MMC), kjer si lahko posamezniki, podjetja in organizacije izposodijo foto in video opremo, naročijo snemanje, fotografiranje ter montažo.

MMC pa med drugim organizira tudi usposabljanja za učenje snemanja in montaže (npr. Ustvari film, Ustvari dokumentarec) ter poletne filmske tabore za mlade. Ko se ustvarja multimedijske izdelke, postane področje avtorskih pravic zelo aktualno.

Tisti, ki ustvarjamo pod Socialno akademijo, na posnetkih sicer nismo podpisani z imeni, vendar je na večini posnetkov v začetni in/ali končni špici objavljen logo organizacije.

Kako pa s(m)o s to tematiko povezani mladi?

Z avtorskimi pravicami se srečamo že v osnovni šoli, ko dobimo za nalogo napisati seminarsko nalogo, kjer moramo nato, glede na prejeta navodila, napisati oz. citirati, kje smo našli objavljene podatke. In citiranje nas lahko spremlja celo življenje, vsaj v akademskih krogih, kjer se pišejo strokovne objave. Ko nekoga citiramo, mu priznamo zaslužene pravice do avtorstva in si ne lastimo njegovih zamisli, idej in/ali rezultatov.

Prav tako obstajajo spletne strani za pregledovanje besedil in odkrivanje plagiatov (npr. Turnitin). Nekatere slovenske fakultete že vključujejo pregledovanje zaključnih nalog s pomočjo takšnih spletnih strani kot obvezni del pred diplomiranjem.

Še nekaj let nazaj je bilo zelo popularno shranjevanje glasbe in filmov na računalnik. Zagotovo to še vedno kar nekaj ljudi počne, vprašanje pa je, če se zavedajo, da je to nelegalno.

anja_članek-02Ker živimo v dobi interneta, so informacije na razpolago s klikom miške, pa naj gre za besedila, glasbo ali pa filme. Ni pomembna vsebina, ampak kako uporabimo te podatke. Za glasbo, fotografije in videoposnetke obstajajo neštete spletne strani (npr. Pexels), kjer je zbrana vsebina prosta avtorskih pravic in na voljo za uporabo.

Dokler vsebine (besedilo, glasba, filmi itd.) ostanejo na internetu, se avtorskih pravic praviloma ne krši. V kolikor pa jih naložimo na računalnik, vendar jih nismo kupili (npr. v spletni trgovini ali v fizični obliki – CD) ali prejeli direktno od avtorja (npr. Dropbox povezava, Soundcloud download), je pomembno, da jo imamo le za osebno uporabo – to pomeni, da se je ne sme nikjer javno predvajati.

Računalniška znanja so danes zelo zaželjena, vendar je velikokrat programska oprema finančno nedosegljiva, predvsem za mlade žepe, zato se številni poslužujejo piratskih verzij. Tudi v Sloveniji lahko podjetje dobi nadzor nad programsko opremo in, v kolikor je potrjeno, da programi niso licencirani (kupljeni ali odprtokodni), se lahko prejme tudi globa.

Geslo, ki povezuje že omenjeno nelegalno nalaganje vsebin iz interneta, je piratstvo, vsebino pa označujemo kot piratsko kopijo. Večinoma gre za spletne strani, na katerih so zbrane multimedijske vsebine (serije, filmi, glasbeni albumi, računalniški programi itd.), od koder si jih nato naložimo na računalnik preko odjemalnikov (npr. torrent). V nekaterih državah so podobne spletne strani že trajno blokirane, nekatere pa so bile tudi že ukinjene kot posledica dobljenih sodnih tožb.

Kaj pa v primeru fotografij?

Glede na popularnost družabnih omrežij pa so verjetno bolj kot glasba in filmi z avtorskimi pravicami povezane fotografije in videoposnetki. Skoraj vsak lahko že s telefonom posname kvalitetne fotografije, katere na koncu pogosto pristanejo na internetu, prav tako pa mladi obiskujemo številne dogodke, kjer je prisoten fotograf.

Fotografije, posnete s strani profesionalnih fotografov, so po navadi v enem izmed kotov podpisane z logom in/ali imenom in priimkom fotografa, lahko pa je zraven dodan tudi logo dogodka. In ravno ti podpisi so tisti, ki označujejo avtorsko zaščitene izdelke, in ni pomembno, kdo jih objavi na družabnih omrežjih – ali fotograf sam ali naročnik (npr. organizator dogodka). Odnos naročnik – fotograf je v primeru končnega uporabnika drugotnega pomena, vseeno pa je pomembno, da se med njima vedno vzpostavi avtorska pogodba in dogovori o lastništvu avtorskih pravic.

In kaj vse se lahko zgodi s fotografijo po objavi na družabnih omrežjih, da se ne kršijo nobene avtorske pravice? Na njej se lahko označiš in jo deliš naprej – tako je zadoščeno moralnim pravicam avtorja. Kaj pa, če si shraniš fotografijo na računalnik in jo ponovno objaviš? Dokler se na fotografiji podpis ne odstrani (da se je ne obreže ali kakorkoli spremeni, niti barvno s filtri), ni problemov. V kolikor se vseeno odločiš, da fotografijo naložiš na splet v obrezani obliki, se pa priporoča, da se v opisu fotografije napiše avtorja oz. še bolje je, če se avtorja na njej označi (tag) ter napiše, kdaj in kje je bila posneta. Na ta zadnji del, priznavanje avtorstva, se velikokrat na družabnih omrežjih pozabi.

Namig: vsak lahko svoje fotografije podpiše – obstaja veliko brezplačnih mobilnih aplikacij za podpisovanje fotografij oz. dodajanje t.i. watermark, in to brez izgube kvalitete, prav tako pa obstajajo tudi podobni programi za računalnik.

Nekatere organizacije, npr. muzeji, pa imajo na svojih spletnih straneh že objavljen pravilnik za uporabo fotografij. Za potrebe javne uporabe fotografij, npr. tiskani medij, je potrebno zaprositi po uradni poti in plačati nadomestilo za uporabo po javno objavljenem ceniku. Pri objavah gradiva imajo možnost nadzora in v primeru slabe kvalitete lahko objavo tudi zavrnejo, po drugi strani pa lahko tudi zaprosijo za izvod za lastni arhiv. V primeru uporabe za izobraževanje pa so velikokrat pravila drugačna.

V kolikor sami objavljamo vsebine, ne glede na medij (na spletu ali tiskano), je obvezno, da se avtorja oziroma avtorje podpiše.

V praksi se avtorska pravica sliši dokaj preprosto. Kakšno pa je pravno ozadje? Več o tem lahko najdete tukaj.

anja_članek-01

Anja Breceljnik

Vir in fotografije: Socialna akademija

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Članki

Sorodni članki

Avtorji