Intervju z Domnom Strmšnikom

uc
22 maj2018
323

LJUBLJANA – Domen Strmšnik – zakonski in družinski terapevt. Po končanem študiju sociologije je nadaljeval svoje izobraževanje na področju mediacije, kjer je pod okriljem Inštituta Concordia pridobil licenco za mediatorja. Kasneje se je usmeril na področje zakonske in družinske terapije, kjer je uspešno zaključil nadaljevalni študij. Je predavatelj in avtor mnogih člankov. Poleg terapevtskega dela je aktivno vključen v programe Glasbene šole Rakovnik in Mladinskega ceha, kjer je kot mladinski delavec v nenehnem stiku z mladimi. V sledečem intervjuju nam bo razkril delček razmišlajanja o poziciji mladih v družbi in mladinskem delu.

Kje si se prvič srečal z mladinskim delom in nevladnim sektorjem?

Prvi stik z mladinskim delom je bil, ko sem postal aktiven animator (prostovoljec) v okviru programov Salezijanskega mladinskega centra (SMC) Rakovnik v Ljubljani. Takrat nisem razmišljal o mladinskem delu ne o tem, da vstopam v nevladni sektor, preprosto ponujen mi je bil nek prostor, kjer sem lahko skupaj z vrstniki ustvarjal. Ko gledam nazaj je bil to zagotovo eden pomembnejših mejnikov v mojem življenju, saj sem z mladinskim delom povezan tudi danes (ko po starostni kategoriji, določeni s strani odločevalcev, ne spadam več med mlade).

Kaj meniš o reku »mladi za mlade«, če ga povežeš z mladinskim sektorjem in njegovim delovanjem? Ali mladi res z vizijo in odgovornostjo opravljajo mladinsko delo?

Mladi za mlade je super rek. Jaz ga dojemam kot nek mini medgeneracijsko povezovanje, ko starejši mladinci začnejo prevzemati manjše odgovornosti in lahko s tem, kar so se sami naučili v letih prostovoljnega dela, pomagajo mlajšim, ki zagotovo potrebujejo vzornike. Mnogokrat je zaradi manjše razlike v letih, in tako večji povezanosti, mladim lažje stopiti v stik z malo starejšimi vrstniki kot z odraslimi, zavedati se namreč moramo, da se svet vrti z ogromno hitrostjo in da tudi jaz čedalje težje sledim tem kje in na kakšen način se družijo in povezujejo mladi; tematike ostajajo iste, forma pa se nenehno spreminja. In sledenje tem spremembam je za nekoga, ki dela z mladimi, zelo pomembno. Se pravi, moraš vedet kje mladi sploh so, da bi sploh lahko začneš dialog z njimi. Glede povezave z mladinskim sektorjem – po mojem mnenju mladi ne razmišljajo o mladinskem sektorju. To je odrasla tema, ki mora biti bolj v domeni mladinskih delavcev in ne mladih samih po sebi. Enako bi rekel za vizijo. Mladi so na prepihu – med otroštvom in odraslim življenjem. Dajmo jim pomagat, da se najprej sami znajdejo v tem svetu, potem pa bodo lahko kvalitetno in kreativno pomagali pri vizijah organizacij in njihovega dela in odgovorno opravljali svoje zadolžitve. Da se razumemo, ko govorim o mladih imam v mislih generacijo 13 – 20 let. Znano je dejstvo, da se namreč možgani mladih v polnosti formirajo šele po 20 letu, zato o zrelosti pred tem mejnikom težko govorimo. Seveda obstajajo svetle izjeme, kot tiste, ki se v polnosti do zrelosti sploh ne razvijejo, ampak to je že druga tema.

Glede na tvoje strokovno delovno področje individalne, zakonske in družinske terapije kako ocenjuješ pozicijo mladih pri aktivnem in samostojnem življenju v današnji družbi?

Ocenjujem jo kot zaskrbljujočo. Podatki o težavah mlade populacije niso spodbudni. Tudi, če je samo en mlad, ki nima enakih možnosti in priložnosti, je to za mene slabo. Družba se po mojem mnenju v grobem bistveno ne spreminja, živimo v neki ciklični zgodbi, ki pa z napredkom dobiva nove
dimenzije. Večno vprašanje kot kaj je bilo prej kura ali jajce je, ali je tehnologija božji dar ali hudičevo seme. Odgovor je zagotovo, da z napredkom ni seveda nič narobe, težava nastane, ko ta napredek trči ob neodgovorne snovalce ali uporabnike. Ne smemo pa gledati vse skozi prizmo mladih, ki v tem svetu nimajo dovolj podpore. Se mi zdi, da na dnevni bazi lahko zaznamo tudi novice o mladih, ki so uspešni v svojem poslovnem kot osebnem življenju in to je tisto, kar daje tudi meni eno upanje. Samostojnost je zapletena zadeva. Za to, da zmoreš biti samostojen, moraš najprej zaupati v svoje sposobnosti. Do konca zgrajena in utrjena samopodoba je ključna pri tem kako se predstavljaš v svetu in velika večina mladih, ki se težko prilagaja svetu ima v sebi zelo zelo slabo samopodobo. O razlogih bi lahko pisali doktorske dizertacije. Če izhajam iz svojega življenja sem hvaležen, da sem skozi svoje obdobje odraščanja imel ob sebi ljudi, ki so v meni znali vrednotiti tisto dobro in zaradi katerih sem danes, kjer sem. Mnogi v življenju nimajo te sreče – in to je ena velika velika krivica, s katero se je težko soočiti. Težko, a ne nemogoče.

Delo v mladinskem sektorju je v največji meri povezano s pridobivanjem sredstev na raznih projektih, če bi imel možnost sofinanciranja projekta do nekje 50.000€ – kakšen projekt bi izpeljal?

Projekti, ki so namenjeni mladim, bi morali spodbujati njihovo kreativnost. Na katerem koli področju. Umetnost – ustvarjenje harmonij, izražanje, hrepenenje, čustvovanje… – vse to so teme, ki so v sodobnem svetu zelo zanemarjene – imajo pa zelo veliko moč – moč, da spreminjajo duha.
Dimenzija, ki se je v nakupovalnem središču ali spletni trgovini ne da kupiti.

Vir in foto: Društvo Mladinski ceh

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Intervjuji

Sorodni članki

Avtorji