PO EVS-U…

Ludwigsburg
13 feb2018
584

EVROPA – Moje ime je Lucija. V lanskem letu sem opravljala evropsko prostovoljsko službo (EVS) v manjšem mestu Weingarten, v Nemčiji, natančneje v dnevnem varstvu zavoda IWO, v katerem dneve preživlja več kot 200 uporabnikov, torej ljudje z motnjo v telesnem in/ali duševnem razvoju.

Še ne dolgo nazaj sem se tudi udeležila letnega srečanja EVS prostovoljcev v Strunjanu, kjer smo vikend posvetili vrednotenju celotne EVS izkušnje. Kljub temu, da me pozitivne posledice EVS-a spremljajo vsak dan odkar sem se vrnila nazaj v Slovenijo, je bilo vseeno zelo koristno slišati pozitivne zgodbe drugih prostovoljcev, pa tudi tiste malo manj prijetne…
Ljudje me namreč pogosto sprašujejo kaj mi je EVS sploh prinesel. Zakaj tako visoko vrednotim to izkušnjo in zakaj zdaj gledam drugače nase, na svet, na življenje. EVS namreč ni samo prostovoljno delo oz. čas, ki si ga pripravljen ponuditi nekomu, ki ga potrebuje. EVS je veliko več. Je leto spoznavanja, učenja, poguma, joka, smeha, izkušenj, jeze, slabe volje, dobre volje, potovanj, pogrešanja, izzivov, dogodivščin, presenečenj in predvsem odraščanja. Naučila sem se seveda tudi precej nemščine in pridobila pomembne izkušnje na področju dela, saj študiram psihologijo. Z uporabniki smo dosegli vse cilje, ki smo si jih zadali in se ob tem neverjetno zabavali. Poudariti pa moram, da sem se naučila ogromno o sami sebi in to je tisto, kar je, po mojem mnenju, največ vredno. Spoznala sem kaj želim v življenju početi, kakšne ljudi želim imeti ob sebi in česa sem sposobna. Ni namreč lahko oditi za 12 mesecev v tujo državo, v tuje stanovanje s tujimi ljudmi, v tujo kulturo s tebi relativno nepoznanim jezikom. Je velik izziv, priznam. Je pa tudi neverjetna izkušnja, ki ti spremeni pogled na življenje, življenje samo in odpre kakšna do takrat zaprta vrata.

Morda se sprašujete kaj pa jaz počnem, odkar sem zaključila svoj EVS projekt. ☺ Opravljam magistrski študij psihologije na Dunaju, kar je definitivno novo poglavje v mojem življenju in seveda neposredno prepleteno z vsem tem, kar sem se v enem letu evropske prostovoljne službe naučila.

Zakaj ne poskusiš še ti? Se splača, pa še zabavno je … ☺
Lucija Polenek

Vir in foto: Pekarna Magdalenske mreže

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Članki Mednarodno

Sorodni članki

Avtorji