“Domovina je še vedno domovina.” Vianeja Pesjak je diplomirana teologinja, zaljubljena v življenje in otroke, srčna, polna barv in idej.

27 jun2016
2,136

SLOVENIJA – Objavljamo intervju z Vianejo Pesjak, ki ga je posredovalo Društvo SKAM. Vianeja Pesjak je diplomirana teologinja, zaljubljena v življenje in otroke, srčna, polna barv in idej. Zelo rada potuje in spoznava nove ljudi, nove kulture. Najrajši na svetu dela z otroki in mladino. Ob 25. obletnici samostojnosti RS so jo povprašali o vzrokih, zakaj je Slovenijo začasno zamenjala za Poljsko, kako je ta izkušnja spremenila njen pogled na domovino ter kako Slovenijo vidi čez naslednjih 25 let.

Na Poljskem

Na Poljskem.

Od kje želja po tujini in katere so tvoje prve izkušnje s tujino?

Želja po tujini se rodi iz ljubezni do potovanj, je nekaj kar vleče in pritegne. Sprva je bila le preprosta želja po izboljšanju angleščine in razširitvi obzorij, kmalu je prerasla v spoznavanje kulture in v učenje novega jezika.

S tujino sem se srečala v srednji šoli, kjer sem se tudi navdušila nad potovanji, nad spoznavanjem novih jezikov, kultur. Poljska me je navdušila, ko sem bila prvič v Poznanu na taizejskem srečanju. Potem sem se odločila za Erasmus izmenjavo, ker sem vedela, da je Poljska že preizkušena in da je tam super (po mnenju študentk, ki so bile tam pred menoj), vedela sem tudi, da je Poljska zelo katoliška, kar pomeni, da je tudi teologija precej tradicionalna in konservativna in to sem želela, saj čisto prehitro postaja liberalna in novodobna. Tako sem šla. In se vrnila zelo zadovoljna. Tako z načinom študija, Poljsko in ljudmi, ki sem jih spoznala.

Najprej krajši pobeg v tujino, nato dolgotrajnejši. Kaj te je prepričalo, da si se vrnila na Poljsko?

Vedela sem, da se bom vrnila, ker sem se v Poljsko zaljubila. Medtem, ko sem po povratku ostala doma 2 leti, da sem v miru končala študij in ostale obveznosti, sem ves čas ostajala v stiku s poljščino in ljudmi, ki so mi postali tako dragoceni. Ves čas sem se potiho pripravljala na odhod in vznemirjala ljudi okrog sebe s pripovedovanjem kako je tam. Vedela sem, da bo težko, ker teologov tukaj pravzaprav ne potrebujejo in šla sem predvsem na slepo, ker se na Poljskem dobro počutim… preprosto. Marsikdo bi rekel, da sem malo nora, tudi sama včasih tako mislim, pa vendar se resnično počutim kot doma… Prav tako mi je nekaj Slovencev, med njimi tudi mentor, reklo, da kljub velikemu klerikalizmu obstaja večja možnost, da me zaposlijo kot teologinjo, kot doma. Zato sem tvegala in šla. Če ne po drugega, po pogum in nove izkušnje.

S pobegom v tujino je tako kot z zaljubljenci. Najprej se zaljubijo in so slepi, jih nič ne moti, ko pa se bolj spoznajo, se začnejo borbe s sprejemanjem tudi slabega in prilagajanjem. Podobno je s tujino. Najprej se ti zdi vse drugače, mogoče celo boljše, prijetnejše, lepše, ko pa se začneš soočati z resničnostjo, z dejstvi ugotoviš, da pa le ni tako rožnato kot se zdi. Potem je na tebi, zdržiš, plavaš, gradiš ali si rečeš mah to ni zame, grem nazaj v cono udobja. Trenutno sem točno pred tem, da se odločim kje točno je moje mesto in kaj želim s svojim življenjem.
Vem le to, da za stalno tukaj ne bom ostala, to sem vedela že na začetku in sem vedno skoraj vsem govorila, da za nekaj let. Domovina je še vedno domovina, mati, ne mačeha, kot to za vedno ostane tujina.

V čem je Poljska drugačna od Slovenije, kar se zaposlitvenih možnosti tiče? 

Poljska hmm… v resnici so vse države podobne glede zaposlitvenih možnosti. Ko se pogovarjam z različnimi profili ljudi iz različnih držav Evrope, pogosto pridem do spoznanja, da je pravzaprav priti do službe, o kateri sanjaš ZELO težko. Možnosti zaposlitve so povsod. In kdor hoče delati, lahko dela, dela je dovolj, vendar pa je resnično težko na samem začetku priti do željenega poklica. Na Poljskem, predvsem v Krakovu so možnosti predvsem v različnih firmah in velikih korporacijah. Zelo težko pa je priti do dela, ki je vsaj malo povezano s tvojo izobrazbo, težko je Poljakom, če pa si tujec pa sploh!

Vianeja_3

Vianeja in družba.

Ampak še vseeno vidim, da je situacija nekoliko boljša kot v Sloveniji. Če primerjam, kljub temu, da Poljaki pravijo kako težko je priti do dela – kateregakoli in koliko je brezposelnih, se z nezaposlenimi mladimi Poljaki, do danes še nisem srečala, pa konstantno mogoče lahko rečem celo vsakodnevno, srečujem nove obraze, v Sloveniji pa se mi zdi ravno obratno. Vsak drugi, ki ga srečam se bori vsaj za katerokoli delo, kaj šele za delo v svojem poklicu.

V čem se življenje na Poljskem razlikuje od življenja v Sloveniji? 

Slovani kot Slovani, poljska kultura se drastično ne razlikuje, definitivno pa so razlike. Poljska ima nekoliko nižji standard, posledično so tudi cene nekoliko nižje. Tudi na Poljskem je nekoliko lažje študentom, vsaj kar se transporta tiče, hrana pa je v celoti precej ceneje, seveda govorim o osnovnih stvareh. Sicer pa je podobno. Mogoče Poljska še bolj kot Slovenija vse bolj posnema ameriški stil življenja, hkrati pa se po drugi še naprej bori za tradicionalne vrednote, svojo kulturo – so precej bolj patrioti kot mi, čeprav potem nemalokrat s tem ter s svojo zaprtostjo in strahom pred tujci nekoliko pretiravajo.

Kaj so po tvojem mnenju prednosti in slabosti dela in življenja v tujini? 

To je zelo dobro vprašanje! Sama opažam, da je tujina super prostor predvsem za osebno rast. V tujini si sam bolj kot kjerkoli. Moraš se soočati s seboj in s trdimi tlemi na katera si postavljen. Tam ti ne pomagajo nobene vezi, le tiste, ki jih na novo vzpostavljaš. Tujina je vedno priložnost potrjevanja se v tem, kar si, kamor strmiš in kar si želiš. Če stvari nimaš dobro postavljenih, lahko kaj hitro obupaš in padeš. Tujina pomeni hkrati tudi biti dovolj pogumen, da pristopaš, da se boriš zase, da si odprt za možnosti, ki ti jih daje življenje.

In to so lastnosti, ki se jih moraš naučiti in ti kasneje koristijo povsod tako v življenju, kot pri iskanju nadaljnje službe. Toliko o iskanju, kar se tiče pa dela, pa menim, da je lahko tuj jezik velika bariera, četudi govoriš jezik zelo dobro, nisi nikoli v prednosti, hkrati pa se ob nepotrebnem besedičenju lahko odklopiš. Potem je tukaj tudi soočanje z drugo mentalnostjo, z drugačnim pogledom na stvari in drugačnim načinom dela, ki se včasih lahko pokaže kot povsem drug, kot si ga navajen (konkretno Poljaki niso najboljši v timskem delu in v organizaciji). Kot opažam je velikokrat problem Poljakov tudi njihova neiskrenost, neposrednost – konfrontacija in posledično nereševanje konfliktov in problemov. Delo v tujini razširja pogled in nezavedno kaže na mentaliteto, kulturo, interna pravila, ki se pojavljajo znotraj določenega naroda.

Misliš, da je beg možganov iz Slovenije velik izziv za Slovenijo? 

Presenetljivo, ampak zdi se mi, da je beg možganov izziv za večino držav Evrope, mogoče celo sveta in ne samo za Slovenijo. Srečujem ljudi iz vseh držav in nemalo je takšnih, ki nimajo želje ostati v svoji državi. Zdi se mi, da danes, ko je svet tako globalen in mobilen je to bolj modna muha, bolj idealizem, da bodo v tujini izpolnjene sanje, kot pa resnično velika potreba po delu. Tujina lahko veliko da, veliko nauči, ampak kdor misli, da se v tujini ni treba boriti, se bridko moti. Nikjer namreč ni rožnato in v tujini je najti sanjsko delo veliko veliko težje kot doma! V tujini si VEDNO tujec, ne glede na to kako močno se integriraš.

Po odhodu iz Slovenije še kaj razmišljaš o domovini? Razmišljaš o povratku?

Presenečena bom, ko bom srečala človeka, ki ne razmišlja o domovini, ki ne primerja tujine s svojo domovino. Seveda razmišljam o domovin, celo zelo pogosto o tem, kako bi lahko sodelovala, kako bi še vedno lahko kaj prispevala zanjo. In ja iskreno razmišljam nemalokrat tudi o povratku. Dom je še vedno dom in bo to tudi ostal in se veselim tega, da sem ga zaradi tujine začela veliko bolj ceniti, predvsem kulturo, naravno bogastvo in pa jezik, ki ga tukaj pogrešam.

Kako vidiš Slovenijo čez 25 let? 

Želela bi si, da bi Slovenija kljub svoji majhnosti cvetela. Imamo namreč toliko lepot, toliko naravnega in kulturnega bogastva, toliko dobrih in sposobnih ljudi, pa tega potenciala ne znamo izkoristiti. Želela bi, da bi se čez 25 let ljudje bolj zavedali svoje kulture, zgodovine in jo cenili, da bi s slovenskimi – domačimi pridelki znali trgovati in jih spoštovati in ne le uvažati. Želela bi, da bi bili sposobni biti bolj enotni in zato bolj močni na vseh področjih.

Želiš še kaj dodati? 

Smešno, da moramo v tujino, zato, da bi bolj cenili domovino! Hvala za vprašanja, ki dajo misliti in vse dobro!

Vir in foto: Društvo SKAM

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Intervjuji

Sorodni članki

Avtorji