“Mladi niso vsebina, ampak ljudje!”

mladi_1
20 jan2016
1,460

SLOVENIJA – Tokrat vam v branje ponujamo obširen intervju z Mojco Selak, med drugim tudi predstavnico mladinskih centrov v Svetu Vlade Republike Slovenije za mladino (SVM) za mandat štirih let (2013 – 2017). Mojca Selak je tudi vodja kolektivne pisarne Ustanove Pohorski bataljon. UPB opozarja na velik pomen vključevanja javnosti v pripravo razpisov in poziva k rednemu sklicevanju posvetovalnih srečanj s potencialnimi prijavitelji na javne razpise za sofinanciranje programov mladinskega dela. O delu Sveta Vlade Republike Slovenije za mladino, pomembnosti mladinskih centrov, nacionalni poklicni kvalifikaciji mladinski delavec/mladinska delavka in še o marsičem.

Mojca Selak_fotoJanaJocif

Mojca Selak, foto: Jana Jocif.

Ste predstavnica mladinskih centrov v Svetu Vlade Republike Slovenije za mladino (SVM). Kako bi namen in pomen tega organa predstavili mladim?

Uradno je to posvetovalno telo Vlade pri vprašanjih, ki zadevajo položaj mladih v družbi. Njegova naloga je predlaganje ukrepov in spremljanje upoštevanja interesov mladine v politikah na državni ravni, dajanje vladi ter pristojnim ministrstvom pobude in predloge za urejanje posameznih vprašanj na področju mladine in predvsem spodbujanje sodelovanja mladih v teh procesih.

Sama vidim SVM kot orodje, ki ga mladi premalokrat izkoristimo predvsem zato, ker za seboj nimamo politične kilometrine in posledično v tem polju težko kaj dosežemo.


V letu 2015 so bile organizirane 4 seje SVM, zadnja na dan posveta mladinskega sektorja. Ste zadovoljni z načinom in intenziteto dela SVM?

Nisem. Sploh v začetku, ko je bila prva seja zgolj konstitutivna, druga pa je minila v znamenju menjave ministrice se mi je zdelo, da vse preveč časa namenjamo formalnostim. V zadnjem času, se mi zdi da preveč časa namenjamo raznim predstavitvam in premalo reševanju problemov. Sicer ni tako problematična pogostost srečevanja, kot to, da smo vsi tako na mladinski, kot na vladni strani, aktivni znotraj svojih matičnih področij in nam seje predstavljajo včasih nedobrodošlo in včasih tudi precej brezpredmetno pot v Ljubljano, ki nas odtrga od velike količine dela.

Predvsem se mi zdi problematičen način dela v Svetu. V mladinskem polju smo navajeni bolj dinamičnega in v rezultat usmerjenega dela, pri sejah Sveta pa gre za povsem tipično sestankovanje, ki poteka pod vodstvom enega od prisotnih in bolj ali manj pripravljenih, utemeljenih in skoncentriranih govorih prisotnih. Kot omenjeno smo na mladinski strani večinoma navajeni drugačnega moderiranega dela, za katerega smo ugotovili, da prinaša boljše rezultate kot standardno morda celo zastarelo sestankovanje. Zanimivo, da še nihče ni prišel na idejo uvajanja moderiranih procesov v parlament ali vlado. Morda ravno zaradi prej omenjene ciljne naravnosti takšnega dela.

Katerim težavam mladih ste na dosedanjih sejah sveta namenili največ časa in aktivnosti?

Izpostavila bi reševanje problemov povezanih z nerešenim vprašanjem  pripravništev, na katere so opozarjale predvsem študentske organizacije in sindikati. V zadnjem času opozarjamo tudi na pomanjkljivosti pri izvedbenih načrtih strateških dokumentov, ki bodo vplivali na prihodnje delo na mladinskem polju npr. Nacionalnega programa za mladino in Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v tem finančnem obdobju.

Kaj je na področju mladih in mladinskega dela tisto, čemur bi bilo potrebno v letu 2016 nameniti največ pozornosti?

Na to vprašanje odgovarjam iz bolj osebnega stališča. Menim, da je eno leto bolj ali manj opazovanja načina dela SVM z moje strani, ki sem se kot članica počutila kot doborodošel – a vendarle prišlek, dovolj, da začnem bolj aktivno sooblikovati delo SVM. Kot predstavnica mladniskih centrov se mi zdi seveda nujno, da na dnevni red uvrstim točke, ki se tičejo mladinskih centrov, ki so bile do zdaj redkost. Najpomembnejša tema, ki bi jo bilo nujno izpostaviti je ugašanje mladinskih centrov, ki ima za rezultat da deli Slovenije, sploh nimajo prostorov namenjenih dejavnostim mladih. Nekaj konkretnih vprašanj in predlogov tem in rešitev specifičnih težav v katerih so mladinski centri, sem od predstavnikov mladinskih centrov zbrala v zadnjih mesecih, predloge in pomoč pri pripravi argumentov in podlag pa pričakujem tudi v prihodnje.

Druga tema, ki se mi jo zdi nujno načenjati je situacija v kateri se Slovenija trenutno nahaja. Mladi se od aktualnopolitičnih tematik ne smemo distancirati in biti zadovoljni, da imamo Svet vlade za mladino, kjer se  dotikamo vprašanj, ki zadevajo mlade – a kaj zadeva mlade bolj od trenutne situacije?

Finska 2014_fotoMajaDrobne

Mojca Selak.

Kako se opredeljujete do izjave premierja, dr. Mira Cerarja, ko je govoril o odgovornosti mladih za svojo boljšo prihodnost. Je res vse na mladih?

Res je eno od sej obiskal tudi premier. K izjavi, da se bodo morali iz nastale situacije mladi izkopati sami, je treba dodati še, da je priznal tudi, da njegova generacija ni z ničemer skušala preprečiti, da bi se mladi znašli v trenutni situaciji.

Po naravi sem pesimist in glede na individualizem, ki ga spodbuja tudi ta premierjeva izjava, lahko rečem le, da se bojim za prihodnost, kjer bo izginilo še tisto malo medgeneracijske solidarnosti, ki trenutno še obstaja. Ali pa če se navežem na prejšnjo temo – bojim se za prihodnost v katero nas lahko spravi premier, ki se bo tako mimo grede distanciral od svoje odgovornosti in navrgel, naj se znajdemo sami.

Kaj je po vašem mnenju naloga mladinskih centrov?

Stavek, ki ga ponavljam že leta je, da mladi niso vsebina, ampak ljudje. Posledično tudi mladinskih centrov ne vidim, kot prostor, kjer se nekdo ukvarja z mladimi, ampak prostor, kjer se mladi ukvarjajo z nečim. Vidim jih kot prostore, ki mladim omogočajo uresničevati, razvijati svoje ideje na mnogih področjih, kjer za to dobijo tudi nekaj podpore in spodbude in kjer je okolje naklonjeno razvoju kritičnega, samostojnega, artikuliranega, radovednega, samozavestnega in odgovornega posameznika.

Nujno se mi zdi na drugi strani tudi poudariti kaj se mi zdi, da ni naloga mladinskih centrov. Prav gotovo ni primarna naloga izobraževati, reševati problema brezposelnosti mladih v Sloveniji, ustvarjati zaposljiv kader, nuditi izbiro aktivnosti, med katerimi lahko izbirajo mladi in posledično ustvarjati konzumente – porabnike, in ne U(!)porabnike mladinskih centrov.

Kako torej ocenjujete delo mladinskih centrov?

Iz mojih odgovorov je najbrž razvidno, da kritično. Bojim se prevelike navezanosti na evropska sredstva, ki so pogojena z nekritičnim vsrkavanjem konceptov in izpolnjevanjem agende Evropske Unije. Bojim se prevelike navezanosti na sredstva Urada za mladino, ki prav te smernice zvesto, brez razlike (tudi vejice in pike;)) umešča v svoje usmeritve. Sprašujem se, kaj ostane od identitete mladinskih centrov, ko z njih slečemo prej omenjene smernice. Bojim se, da pri nekaterih bolj malo. Pogosto sem izpostavljala nevarnosti tega, da organizacije svoj program v zelo veliki meri podrejajo usmeritvam razpisov, torej spreminjajo svoje aktivnosti brez oziranja na potrebe svojih končnih uporabnikov, temveč glede na usmeritve financerjev, ki se spreminjajo z vsakokratnim novi fokusom finančne perspektive. Na ta način se od svojih uporabnikov distancirajo, ker se že kaže tudi pri nekaterih mladinskih centrih.

Morda zastavim vprašanje iz stališča, ki je meni zelo blizu; iz stališča nevladnikov. Ali bi počeli to, kar počnemo, tudi brez kakršnegakoli financiranja?  Je to kar počnemo dovolj pomembno za nas kot posameznike, da bi namenjali svoj čas temu, kar počnemo zdaj? Poudarjam, da se nevladniki tega pogosto ne sprašujejo, ker je zanje že zdaj to realnost. Ta iskrenost v delu se mi zdi pomembna, ker jo mladi po mojem hitro zaznajo.

Seveda pa ne trdim, da se mora mladinsko polje vrniti v čas, ko so praktično vse delo opravljali prostovoljci. Gre zgolj za preizpraševanje motivacije za delo.

Na katerih področjih se kaže dodana vrednost mednarodnega mladinskega dela?

Nadaljujem razmišljanje iz prejšnjega odgovora. Mednarodnega dela ne smemo gledati zgolj skozi prizmo s strani Evropske Unijo podprtih programov mednarodnih izmenjav in izobraževanj.  Nekateri mladinski centri so usmerjeni zgolj v svoje lokalno okolje in jim tovrstno sodelovanje ne prinaša nobene dodane vrednosti. In s tem ni nič narobe. Mednarodno sodelovanje s sorodnimi organizacijami pa je bil pomemben del aktivnosti vseh, ne zgolj mladinskih organizacij že od nekdaj. Zopet pa poudarjam motivacijo za temi aktivnostmi. Menim, da je treba v ospredje postaviti trajno in skozi čas ter na vsebini grajeno sodelovanje, ki bo imelo smisel in bo preživelo tudi brez izdatne finančne podpore EU.

Kaj mislite, da so najboljše prakse, na kateremkoli področju, ki so jih v letu 2015 izvedli mladinski centri?

Najboljša pa po drugi strani najbrž tudi najbolj neracionalna praksa se mi zdi vztrajanje posameznikov na škodo svojega finančnega (kar še najmanj boli), fizičnega in psihičnega stanja za goli obstoj nekaterih mladinskih centrov v okoljih, ki jim niso naklonjena. Ob dopuščanju takšnega stanja bi se mi zdelo neprimerno izpostavljati karkoli drugega.

Kaj predstavlja nacionalna poklicna kvalifikacija mladinski delavec/mladinska delavka? Na kateri točki smo danes, kje se zatika in kaj prinaša ta kvalifikacija?

 Sama v času intenzivnega delovanja znotraj mladinskega centra nisem nikoli čutila potrebe po tovrstnem definiranju svojega dela. Najbrž tudi zato, ker moje delo ni bilo omejeno zgolj na to kar naj bi mladinski delavec bil. Moje videnje se sklada tudi z rezultati raziskave na to temo, ki sem jo opravljala lani. Med nevladniki namreč ne obstaja prav močna identifikacija s terminom mladinski delavec. Svoje delo opisujejo/mo kot mešanico socialnega in kulturnega delavca, producenta, varuške, mame, prijatelja, čistilke, administratorja in tako naprej. Mladina je torej sodelavec, vajenec, ne pa vsebina s katero se ukvarja posameznik//aktivist/zaposleni v mladinskem centru.

V delu mladinskih centrov in mladinskih organizacij, kjer obstaja sistematizacije delovnih mest in pogoji za nastop na takem delovnem mestu, je najbrž tovrstna formalizacija nujna, zato ji seveda ne nasprotujem, iskreno povedano pa nisem zares z vso svojo bitjo vključena v proces oblikovanja NPK-ja in težko povem kaj več.

Želje mladim za leto 2016…

Naj bo to leto vseeno leto nastavljanja kritičnega ogledala družbi. No, pa sebi tudi.

Vir in naslovna fotografija: uredništvo mlad.si

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Intervjuji

Sorodni članki

Avtorji