Odgovor na sistemsko zatiranje Gledališče zatiranih odgovarja.

29 Dec2015
2,463

LJUBLJANA – Na razmerja moči v družbi in neenakosti, ki se odražajo preko njih, se posameznice in posamezniki odzivamo na različne načine. Predvsem v zadnjem času je opaziti porast neoliberalističnega in newage reševanja in soočanja s konflikti in s situacijami zatiranja.

Zagotovo gre razloge iskati tudi v novih identitetnih procesih, ki so se razvili v pozni moderni – ti se korenito razlikujejo od tistih, ki so prevladovali v prejšnjih obdobjih. Kot eden od sindromov današnje družbe, ki se kaže pri posameznicah in posameznikih je razvrednotenje avtoritet(e). Ta ne prihaja več od zunaj, ampak jo določa posameznik sam, glede na nikoli končane želje in (samo)zadovoljevanje potreb (Žižek 1987, 107). Enako se dogaja s strani centraliziranega sistema avtoritete, izvajanega na moderni nacionalno-državni ravni, ki posameznike in posameznice vse bolj vodi k pasivnosti na osebni in družbeno-politični ravni. Ta sindrom je vpet celo v delovanje demokratičnih institucij, v katerih se posameznike in posameznice spodbuja k prenašanju usode in odgovornosti v roke »odgovornih«, odločevalcev, namesto k poti opolnomočenja in k prevzemanju osebne odgovornosti ter direktne akcije s strani vsakega individuuma na vsakdanji ravni. Ukinitev politične odgovornosti kot posledico prinaša tudi moralno ukinitev, ko so drugi povsem nepomembni, saj je na prvem mestu zadovoljevanje lastnih potreb in želja (Ricketts 2012).

There is a war between the rich and poor,
a war between the man and the woman.
There is a war between the ones who say there is a war
and the ones who say there isn’t. (Leonard Cohen)

Neoliberalističen duh po drugi strani spodbuja razmišljanje, da ima vsakdo potencial, da postane kdorkoli, če si bo le za to prizadeval_a in poslušal_a svoj »notranji jaz«. Če mu/ji ne uspe, si je po navadi kriv_a sam_a. To spremljajo navodila, da je posameznik_ca sama kreator_ka svojega življenja s pozitivnim razmišljanjem, pošiljanjem pozitivnih vibracij v vesolje in podobnimi nasveti, ki odvračajo pozornost s strani sistema, ki nas pasivizira in oblikuje v nekritične in neaktivne člane družbe. Ali pa enostavno prevzemamo razmišljanje, da se nič ne da spremeniti, še predno karkoli poskusimo. Prav take posameznike in posameznice sistem seveda potrebuje, saj s svojim vedenjem služijo sistemu. Današnja postindustrijska in potrošniška družba dojema posameznika kot umetnika svojega življenja, ki lahko racionalno izbira svojo identiteto, poslanstvo, obliko telesa, religijsko pripadnost ali samo določene prakse. Kot v delu O tesnobi izpostavi Ranata Salecl, pa paradoksalno ta ideja izbire ne vodi k večjemu zadovoljstvu ljudi, ampak pravzaprav povečuje občutek tesnobe, negotovosti in krivde. Tesnoba se pojavlja v nenehno ponavljajočih se trenutkih prisile, ko posameznik izbira smeri svojega življenja, partnerja, zaposlitve, spolne identitete itd., kar je posledica spremenjenega odnosa ljudi do avtoritet (Salecl 2007, 137–138).

Prizor z Izmenjevalnega laboratorija skupin, ki delujeta po metodah Gledališča zatiranih, Vse ali nič in SO-SO-SO, v Mariboru. Foto: Urša Rahne.

Prizor z Izmenjevalnega laboratorija skupin, ki delujeta po metodah Gledališča zatiranih, Vse ali nič in SO-SO-SO, v Mariboru. Foto: Urša Rahne.

Kje se torej prične in kje konča posameznikova/posamezničina svoboda, ki usmerja njegova/njena dejanja? Kateri dejavniki vplivajo na posameznikovo/posaezničino svobodo? V samem bistvu smo sicer svobodni, dokler nas ne omejuje drug sočlovek s svojo svobodo. Delovanje nam na praktično-vsakdanji ravni omejujejo in usmerjajo povsem vsakdanje, materialne, potrebe: po hrani, vodi, spanju. Od tega je z vidika lestvice vrednot tudi odvisno, v kaj in kam usmerjamo energijo in čas – v razreševanje in pridobivanje sredstev za preživetje ali imamo te ključne potrebe zadovoljene in se osredotočamo na zadovoljitev drugih potreb in želja. A svoboda iz človeka naredi subjekt in ne objekt ter tako sega tudi drugam. V 60-ih letih prejšnjega stoletja so se v Braziliji kot oblika upora takratnemu sistemu diktature in obenem aktivacije posameznikov in posameznic pričele pojavljati in uporabljati raznolike gledališke prakse (Časopisno gledališče, Forumsko gledališče, Slikovno gledališče ….), znane pod imenom Gledališče zatiranih. Njegov začetnik je režiser, politik, in pisec Augusto Boal, ki je pri svojem delu izhajal iz prepričanja, da nikoli nismo absolutni subjekti, saj nas kot objekte omejujejo ekonomske, kulturne in družbene sile, po katerih delujemo, in vplivajo na naše razmišljanje in dejanja (Boal 1985). Če je bila metoda gledališča zatiranih v 60-ih orodje za upor proti sistemu v Braziliji, je vprašanje, kaj predstavlja danes, v 21. stoletju? In kaj lahko, glede na lokalne razmere, določeni skupnosti nudi danes? Kdo tehnike gledališča zatiranih izvaja danes, ko se je metoda premaknila med elitne šole in se izvaja v obliki cenovno vse manj dostopnih delavnic? Koliko še ostaja prostora in potenciala za kulturne in politične intervencije? Ali postaja politični pomen zatiranja neuporaben koncept? (Green 2001, 47–61). Kapitalizem se kot požrešna sila potrošnje polašča prav vsega. »Vsak protest se spremeni v spektakel, vsak spektakel v blago« (Rancière 2010, 24). Veliko tehnik, ki se danes uporabljajo pod nazivom gledališče zatiranih in razširjajo na različnih delih sveta, so nadgradnje, adaptacije in variacije Boalovih tehnik. Boal sam pravi, da se morajo uporabniki in ustvarjalci metode pri izvajanju prilagoditi svoji kulturi, svojemu jeziku, svojim željam in potrebam. Gledališče zatiranih ni Biblija, niti knjiga receptov: je metoda v uporabo ljudem in ljudje so pomembnejši kot metoda (Boal 2005). Seveda pa je vprašanje, ki se pojavi, kaj vse je še dopustno kot sprememba in kaj več ne. Tako v Sloveniji kot v tujini se namreč srečujemo s pristopi, ki jih (po navadi neimenovani) izvajalci imenujejo Gledališče zatiranih. Ti so pogosto zelo oddaljeni od prvotnih tehnik, včasih (po)segajo v novodobniško duhovnost in filozofijo ali v različne pristope samo-aktualizacijskih metod, ki prispevajo k multidisciplinarnem izobraževalnem skupnostnem dialogu, k socialnim pravičnostim in k osebnim transformacijam ter tako spodbujajo ljudi k opolnomočenju in prevzemanju akcije (Green 2001, 53).

Gledališče zatiranih, poznano tudi kot gledališče upora, gledališče za družbene spremembe, gledališče za življenje,… je metoda, ki jo uporabljamo v gledališko-aktivistične, pedagoške in izobraževalne namene, kot orodje za doseganje socialne pravičnosti, lahko pa ima tudi terapevtske učinke. Z uporabo metode ustvarjamo prostor, v katerem govorimo o temah, ki sicer v javnem diskurzu niso izpostavljene, in kjer spregovorijo tisti, ki sicer nimajo glasu. Tako razjasnjujemo vprašanja in raziskujemo poti za boj proti neenakostim, diskriminaciji, rasizmu, krivicam in drugim problemom zatiranosti, ki morda na prvi pogled niso povsem vidni ali očitni (Green 2001, 53). Koncept moči je osnova, preko katere v Gledališču zatiranih obravnavamo in izpostavljamo razmerja moči med zatiralcem in zatiranim – kdaj, kako in kje zatiralec zlorablja moč v namene izkoriščanja in zatiranja Drugega, zatiranega, ki te moči nima ali mu je odvzeta. Posameznice in posamezniki se aktivirajo z vključevanjem v proces iskanja tematike, izdelovanja predstave in kot gled-igralci, ki aktivno, s fizično prisotnostjo v prizoru, prispevajo k iskanju alternativ za boljše soočanje z obravnavanim problemom.

Ekspresije na temo zavržene hrane. Foto: Urša Rahne.

Ekspresije na temo zavržene hrane. Foto: Urša Rahne.

V Sloveniji so se predvsem po letu 2010 razvile raznolike iniciative, ki delujejo po metodi Gledališča zatiranih. Naj na tem mestu izpostavimo nekatere od njih: Ekvilib Inštitut, ki z omenjeno metodo obravnava predvsem tematike globalnega značaja, KUD Transformator organizira treninge, Ne-festival Gledališča zatiranih in deluje kot ‘Gledališče na klic’, kolektiv ZIZ gnete predvsem tematike družbenih spolov, skupina Vse ali nič v Zavodu Bob uporablja metodo za opolnomočenje mladih, skupina Soodločaj, soustvarjaj, sooblikuj v Pekarni Magdalenske mreže raziskuje in spoznava tehniko Legislativnega gledališča, ki povezuje gledališče zatiranih s spreminjanjem zakonodaje (prav tako Vse ali nič), Ku-ku Društvo za kreativno udeležbo organizira mednarodne treninge v tehniki Forumskega gledališča, Kulturno izobraževalno Društvo Pina pa metodo vključuje pri opolnomočenju narodnih skupnosti narodov nekdanje SFRJ. Tu so še mnoga druga društva, skupine (Kralji ulice, Društvo za socialno pravičnost in razvoj, Projekt Človek, Pedagoška fakulteta v Ljubljani, oddelek za Socialno pedagogiko…) ter posamezniki in posameznice, ki pri svojem delu uporabljajo metodo gledališča zatiranih.

Na podlagi razširjenosti iniciativ, ki delujejo po metodi Gledališča zatiranih v Sloveniji, raznolikosti obravnavanih tematik ter načinov, kako jih skupine, posamezniki in posameznice obravnavajo, obdelujejo in raziskujejo, lahko povemo, da je potreba po aktiviranju in spreminjanju posameznikov ter družbe potrebna in zaželena tudi danes, petdeset let po prvih začetkih vzpostavljanja Gledališča zatiranih. V metodologiji je civilna družba ponovno našla oporo in tako kaže zobe sistemu, kaže na nepravičnosti na osebni in družbeni ravni ter išče odgovore na sistemska zatiranja in rešitve zanje.

Vir in foto: Zavod BOB, Barbara Polajnar

Literatura:
Boal, Augusto. 1985. Theatre of the Oppressed. New York: Theatre Communications Groups.
— 2005. Legislative theatre: Using performance to make politics. New York: Routledge.
Green, Sharon. 2001. Boal and beyond. V Theatre. Theatre and social change 3 (31): 47–61.
Rancière, Jacques. 2010. Emancipirani gledalec. Ljubljana: Maska.
Ricketts, Aidam. 2012. The activists’ handbook. London: Zed Books.
Salecl, Renata. 2007. O tesnobi. Ljubljana: Založba Sophia.
Žižek, Slavoj. 1987. Jezik, ideologija, Slovenci. Ljubljana: Delavska enotnost.

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Članki Nacionalno

Sorodni članki

Avtorji