Intervju: Vasja Mihajlović

02 Dec2015
6,508

VELENJE Vasja Mihajlović je 25-letni Velenjčan, ki je izkusil Evropo v malem prstu. Nekega dne se je na hitro odločil, da odide v Švico s 24 evri v žepu. S seboj je vzel kitaro, ki ga spremlja celotno pot in ga tudi preživlja. S kitaro na ulici dobi denar za živež ter spoznava ljudi in okolje. Večino poti je preštopal in prehodil. Šaleški študentski klub ga je ujel, ko se je za kratek čas vrnil v Velenje.

OJlCPSi

Vasja Mihajlović

Iz Velenja si najprej potoval v Švico, vendar nisi dolgo ostal?

Ja, najprej sem se odločil, da grem v Švico, ampak tam ni bilo posla. Lahko bi prišel nazaj s kitaro, sicer brez gelda, sem pa raje tam malo zašpilal na ulici, kar sem prvič probal. Potem pa sem v nedeljo, ne vem katerega novembra, šel proti Malagi.

Kako si pristal v Gibraltarju?

Zjutraj, na štopu proti Barceloni, mi je ustavil en Švab, Crazy Mike. Imel je totalno natovorjen avto, ampak nekako sva spravila not kitaro in torbo in potem sem pravzaprav z njim dobil direkt štop do Gibraltarja. Tam sem bil mesec in pol, spoznal enega Angleža, ki je imel jahto, pa sem na njej živel mesec in pol. Spoznal sem veliko mladih štoparjev, z enim od teh sva šla skupaj do Seville. Iz Seville pa za 30 € na Kanarske.

Med tem časom, vso to pot, kje si spal?

Celo pot do Gibraltarja sem spal zunaj, na prostem.

Nastanil si se v mestu La Linea, ki je streljal od Gibraltarja. Kakšne ljudi si spoznal v La Linei?

Ja, tam sem dobil nekaj prijateljev. Nekaj mladih švercerjev, pa ljudi, ki imajo velik gelda in živijo na ladjah in jih boli kurac.

Na teh ladjah so bili tudi drugi ljudje?

To so mladi, ki so prihajali na štop. Imaš tudi couch surfing, ampak jaz sem nad tem že takoj obupal. Pošlješ prošnjo, in če nisi dobra pička, te ne vzamejo. Ta Michael me je pa temu kapitanu (lastniku jahte, op. a.) predstavil.

Ko si prvo noč spal na jahti, kako si se počutil? Od gozda do jahte, ni bilo zanimivo?

Spal sem v cockpitu. Je bilo fajn po enem mesecu prvič spati pod streho. (smeh) Bilo je super, lahko smo si tudi kuhali noter. Ampak če si kuhal, si se moral zacahnat, ker je bilo vse na elektriko in je bilo pod kontrolo, koliko štroma kdo pokuri. Imel sem šest evrov tedensko stroškov za štrom.

Kje si igral kitaro: v Gibraltarju ali La Lineii?

V Gibraltarju, ker je tam dovoljeno. Tako sem zjutraj hodil v Gibraltar. Tam je bila ena brezplačna menza in sem hodil jest. Je bila pa še ena hiša, kjer je bilo polno Poljakov in folka, ki se jim ne ljubi delat za hrano.

Potem si šel iz La Linee na Kanarske. Kako si sploh kupil letalsko karto?

Našpilal smo si gelde, potem smo videli, da je karta 30 evrov, in sva jaz in kolega Ronald odšla v Sevillo. Jaz sem kitaro pustil v La Linei, ker sem spoznal enega tipa, ki je šel z jadrnico na Kanarske, in sem mu jo pustil, da mi jo pripelje, in jo tam dvignil. V Sevilli sva z Rolandom malo žurala, ampak ne preveč, ker je ves čas scalo in sva šla zadnja dva dni kar na letališče. Spala sva kar ob steni. Folk je mislil, da sva klošarja, in vse, česar niso mogli vzeti na letalo, so dali nama. To je bilo od vina, soka, sendvičev, kar hočeš. (smeh) Na začetku sva imela 3 litre vina pa sva se igrala pivske igrice.

Koliko časa si bil na Kanarskih?

Tako, ene 3-4 mesece. Prišel sem 17. januarja.

Na Kanarskih: kje si spal, kje si igral?

Najprej, ko sem prišel, nisem imel nobenega plana. Šel sem v Sailor’s Bar v pristanišču, spoznal enega Francoza, smo igrali kitaro in nato sem šel spat na plažo. Tudi naslednje dni sem spoznal par ljudi, s katerimi smo igrali skupaj. Bil je pa slab plac, dobili smo ene tri evre na uro. Potem sem ugotovil, da se da igrat tudi drugje, in tam zaslužil malo več gelda. Na Kanarskih si živel v skvotu. Deluje kot Metelkova? Ne, to je en tak center, ki ga odprejo mladi, kjer ne rabiš plačevati za preživetje. Odprl se je ravno dva tedna, preden sem jaz prišel tja. Notri imaš dosti različnih ljudi, ki igrajo kitare, žonglirajo …

In na kakšen način ti je bila v skvotu dodeljena soba, si se pogajal, pogovarjal?

Rekli so, da če se vsi strinjamo, mi kar dajo sobo. Ampak ravno tisti večer, ko je bilo zasedanje sveta skvota, sva se jaz in en Američan jače napila in igrala res glasno take pijanske komade in itak, da jim ni bilo všeč… (smeh) Potem sem šel v en drug skvot, iz tistega pa nas je policija ven vrgla.

Ampak drugega ste v bistvu vi odprli.

Ja, šest nas je bilo.

Vi ste bili prvo noč tam in so vas vrgli ven …

Prvo noč smo bili tam, je prišla policija in nas vrgla ven. Naslednjo noč smo se vrnili, zadelali prostor z vrati, ampak čez ene dva tedna se je policija spet vrnila in so nas spet ven vrgli. Prijazno so nas pospremili ven, da ne smemo, ker je to državna last. To je bila bivša hiša španske televizije.

V bistvu si ti, ko si odprl prvi skvot na Kanarskih otokih, ko so ti ga zaprli, rekel, bom še enega naredil (smeh) …

Potem sem spoznal eno Nemko. Imela je podobno željo in težnjo, na hitro se nas je zbralo nekaj, ki nismo želeli ravno spati zunaj… Smo opazovali hišo ene par dni.

Kje je bila ta hiša?

Ta hiša je bila zelo lepa, na plaži, Plaza Ferai. Nekaj časa smo jo opazovali, eno polkno je bilo že zlomljeno, smo tam vdrli not, zamenjali ključavnico, podboj smo pritrdili s pulcerji. Pulcerji se v skvotih uporabljajo za vrata, da ne more nihče vlomit not, dobijo se na gradbiščih … Z nami je živel en človek, Senegalec po rodu, temnopolt, bivši zapornik in je bil ulični pretepač. On je rekel, da dokler smo z njim, se nimamo česa bat. Tudi njegovi prijatelji so nas obrajtali. Potem je rekel, da noče galame, ker se on ponoči tepe v nekih jamah za keš (smeh) in pač …

Ampak tebi je pomagal tudi neki Italijan iz prvega skvota, da ste štrom dobili.

Ja, to se vse ukrade. Na javno napeljavo se priključiš, daš varovalko, imaš štrom v bajti. Vode načeloma ni, se hodi na plažo po vodo. Če lahko prideš do glavne cevi, skozi beton … V drugem skvotu so že imeli vodo, tja smo hodili prat cote.

V drugem skvotu ste tudi zaključili kariero.

Ja, imeli smo par izgrednikov, ki so bili zelo glasni zjutraj. Tistemu Senegalcu se je seveda odfukalo, on je spal, so ga zbudili, in nas je vrgel ven. S takim človekom se ni za kregat, jaz sem kar šel.

Na Kanarskih si spoznal tudi enega Francoza.

Spoznal sem ga v skvotu, on je šel pred mano. Zmenila sva se, da se četrtega maja dobimo v eni vasi v Franciji, da bi mu pomagal malo bajto porihtat in to. Potem sem imel let iz Las Palmasa do Barcelone in sem tam bil 2–3 dni, spal pri prijateljici, nato pičil za sever, Perpignon, šel pozdravit še eno prijateljico, ki je bila slučajno tam. To je pa edinkrat, da nisem štopal, saj sem se do Montpellierja prešvercal z vlakom. Z njo sem se srečal in sva še malo po jugu lutala. Ona je šla pred mano, jaz sem pa pomagal kolegu en mesec. Sicer sva samo pet dni delala, ostalo sva lutala naokoli. Nato 15., prvi poletni mesec, junija, sem odšel na sever in nato v Švico, potem pa se vrnil v Velenje.

Kako se človek počuti, ko veš, da delaš nekaj, česar večina ne dela? Veš, da ni najbolj prav, da spiš v gozdu, pa ni niti narobe, ampak veš, da večina tega ne počne …

Prvič ne veš, te malo stiska, drugič je podobno kot prvič, tretjič je skoraj okej, četrtič je pa že popolnoma normalno. Ko si nekje na toplem, je okej, ko si na hladnem, pa te včasih stisne … Bili so štirje dnevi dežja, sem si rekel, da bom počakal … Ampak kjerkoli ostat je hudič. Odločil sem se, da ne bom ubral taktike bivšega slovenskega selektorja Prašnikarja, in sem pičil v napad. (smeh) Ko sem šel proti severu, sem bil zmatran, čim sem prišel ven na sonce, je bilo v redu.

Kaj je bilo najbolj nenavadno? Kaj te je najbolj presenetilo v teh osmih mesecih, za kar nisi verjel, da boš to doživel?

Videl sem, da ni edini način življenja redna služba. Maš folk, ki čisto tako, proba zgrebst tistih par evrov na dan ali živijo od kakšne pomoči. Ne standardne, kot si Slovenec predstavlja, ne to, da dobivaš denar od socialne. Ampak gre za pomoč, ob kateri so totalno svobodni. Imajo za spat in to je to. Recimo recikliranje hrane iz smetnjakov. Nam bi se zdelo gadno, ampak to obstaja v Švici, v Franciji, v Španiji … Tam imaš sadje in zelenjavo, to je vse sveže, se samo opere. Tudi jogurti, pivo, vino.

Kako zgleda ta reciklaža?

Jaz sem dvakrat šel zraven z enim Poljakom. Imaš smeti, vreče vzameš ven, pogledaš, kaj je notri, in daš vrečo nazaj. Če razfukaš vse okoli, je problem, ker potem začnejo zaklepat smetnjake. Na Gibraltarju mečejo pice v smeti. Mesa ne recikliraš, ker je žarko. Imaš zapakirane pršute, pice. Tudi celega pečenega piščanca, kot ga imaš v Mercatorju.

Živel si od kitare. Kako je to vplivalo na tvoj pogled na glasbo?

Ko sem začel igrat v St. Gallenu, sem imel playlisto enih 10–15 komadov, in ko sem jih zaigral, je bilo to to. Za Španijo sem dodal kak nov komad. Hudič je vadit, ker si non-stop na poti, nimaš miru, ne moreš se nekje usest, razen mogoče zvečer, preden zaspiš. Včasih sem tudi celo noč sam sebi igral. Recimo, da imaš nek stil, ki ga vadiš, ampak ga še nisi sposoben odigrat. Potem bi rad to publiki pokazal in si tudi s tem samozavest povečaš in tudi vadiš s tem. Tako sem playlisto počasi menjal in dodal nove komade, stare izločil, nekatere obdržal… Proti koncu pa sem že toliko improviziral, da sem igral brez orglic. V Franciji sem brez orglic samo kitaro igral, da sem to, kar sem se naučil, utrdil.

Si imel svoje komade ali priredbe?

Oboje, svoje in priredbe. Na Kanarskih sem imel veliko časa, da sem naredil svoje komade, saj sem imel svojo sobo. Vse se da zaigrat, komadi so po nekem regelcu. Dojameš nek mejnik, kako mora iti, da ima vse nek okvir in to je to. Melodijo pa lahko imaš svojo. Veliko sem te blues stile menjaval.

Ko se nameravaš vrnit čez zimo, imaš kak drugačen načrt?

Še vedno bom igral po ulicah, ampak bi rad probal tudi po barih. Zdaj si moram našparat denar za ozvočenje. Igranje na terasah: recimo, da prideš nekam, odigraš tri komade, potem pa greš okoli s klobukom, če ti kdo da kaj šodra. To je zelo popularno na Kanarskih. Greš od bara do bara, v vsakem tri komade, in lahko zaslužiš dosti bolje kot na ulici. Prideš direkt do naroda s klobukom. Na ulici le tu pa tam dobiš kaj šodra.

Ti kot ulični glasbenik na Kanarski otokih živiš z istimi cilji kot tisti, ki imajo redne službe.

To je normalno. Kot vsak normalen človek iščeš svoj plac pod soncem. Hudič je, če ti je dosadno. Čim si nekje dlje časa, ti dosadi. Če se premakneš, je fajn, in greš naokoli. Ta izkušnja z bari bi se lahko prijela, rad bi šel še tudi v severno Evropo. Če potuješ, ne moreš

nič prišparati, itak zagoniš. Ampak če si narediš nek resen plan, se da prišparat. Na Kanarskih lahko greš na turistični jug, v treh dneh zaslužiš 150 evrov, se vrneš na sever, kjer lahko s 150 evri cel mesec živiš. Ni taks, čiki stanejo 60 centov. Pivo je en evro liter.

Kaj bo nasvet, ki ga boš dal sam sebi, preden boš šel na pot?

Ne preveč študirat. (smeh)

Vir in foto: Šaleški študentski klub

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Intervjuji

Sorodni članki

Avtorji