Intervju z Matejem Cepinom, direktorjem Socialne akademije

cepin_1
27 feb2015
1,255

cepin

Mladinsko delo gre kriviti, da Matej Cepin ni nadaljeval kariere inženirja računalništva, kar je njegova osnovna izobrazba. Usodno srečanje med Matejem in mladinskim delom se je zgodilo leta 1992, ko je na prigovarjanje soseda prvič prestopil prag prostorov, kjer je delovala mladinska skupina. Vse od takrat delo z mladimi postaja del njegovega življenja, kasneje pa tudi njegov poklic in poslanstvo.

Njegova poklicna pot zajema širok spekter področij. Deluje kot samostojni trener, fasilitator, avtor in projektni vodja na področjih mladinskega dela, vseživljenjskega učenja, strateškega načrtovanja, doseganja družbenih sprememb, medgeneracijskega sodelovanja in še bi lahko naštevali. V letih 2002 do 2008 je delal na Društvu mladinskih ceh kot vodja Mladinke akademije in drugih projektov, med letoma 2004 in 2008 je bil dva mandata podpredsednik na Mladinskem svetu Slovenije, največ časa pa je posvetil skavtom, kjer je bil voditelj skupin, trener, državni voditelj, poverjenik za program ZSKSS in vodja več projektov. Je tudi avtor več publikacij, ki so izšle v okviru programa Mladi v akciji (2007-2013) in na Socialni akademiji, med katerimi velja v kontekstu mladinskega dela izpostaviti zbirko Vodim, torej sem, knjigo o medgeneracijskem sodelovanju v mladinskih organizacijah, priročnik o usposabljanju mladinskih voditeljev in delavcev, priročnik o popotniškem novinarstvu kot inovativni metodi dela za mlade in druge. Danes vodi Socialno akademijo, katere glavna misija je krepitev aktivnega državljanstva in družbene participacije mladih kot tudi odraslih. Z njim smo se pogovarjali o mladinski politiki, trenutnem stanju mladinskega dela v Sloveniji in o drugih temah, ki se dotikajo mladih.

Kaj je tisto, kar te je prepričalo, da si svojo poklicno pot usmeril v delo z mladimi in opustil misel na kariero inženirja računalništva?
Mladinsko delo mi je že od vsega začetka dajalo polnost življenja, prijatelje, veselje… Mislim, da je to največ, kar se lahko zgodi mlademu človeku, zato sem tudi nadaljeval v tej smeri. Z mladinskim delom in vključevanjem v mladinske organizacije, se mi je odprl drugačen svet in ni bilo razloga, da ne bi nadaljeval po tej poti. Pri sebi sem opazil njegove učinke, in se tako odločil, da bom z delom na tem področju tudi nadaljeval in ga razvijal. Res pa je, da sem z mladinskim delom prišel v stik čisto po naključju, na podlagi osebnega povabila. V srednji šoli sem se priključil nekakšnemu »srednješolskemu verouku« in ustanovili neformalno skupino Družina Podplutba, znotraj katere smo organizirali različne aktivnosti in druženja. Takrat se nismo zavedali, da smo del procesa mladinskega dela, vendar pa smo z načrtovanjem, organiziranjem in izvajanjem aktivnosti pridobivali neformalna znanja in izkušnje, kar je bilo bistveno. Naučili smo se tudi organizacije. Nato me je pot zanesla med animatorje, pa v skavtsko organizacijo, vse dokler nisem pričel poklicno delati na Mladinskem cehu in kasneje pri Socialni akademiji. Ob zaključku šolanja sem bil že globoko vpet v sfero mladinskega dela.

Kako je mladinsko delo, kot tretji steber socializacije mladih, napredovalo od tvojega vstopa na parket dela z mladimi? Kako se je mladinsko delo spreminjalo skozi čas? Kakšen vpliv imajo tehnološke, politične in socialne spremembe nanj?
Tako kot celotna družba, se je tudi mladinsko delo v zadnjih letih spremenilo, velik del zaslug za spremembe gre pripisati prav tehnološkemu razvoju. Razvoj novih tehnologij je pustil svoj pečat tudi na procesu izvajanja mladinskega dela. Pametna telefonija, internet, računalništvo, vse to je spremenilo pomen besede SKUPINA. Nekoč smo se srečevali, družili, načrtovali aktivnosti in organizirali dogodke ob točno določeni uri in na točno določen dan. Skupina je bila mesto srečanj, ustvarjali smo svoja lastna pravila, krepili vloge v medosebnih interakcijah. Družile so nas skupne ideje, interesi in vrednote. Sčasoma se je pomen besede skupina spremenil, danes se nanaša tudi na skupino na spletu, na Facebooku, ki je sestavljena iz ene ali več mrež in omogoča članom, da so ob istem času prisotni v več različnih mrežah. S tem pa se spreminja tudi oblika pripadnosti skupinam. Ne trdim, da so mladi danes manj pripadni skupinam, vsekakor pa so jim pripadni na zelo drugačen način.
Družbenim spremembam pa se logično prilagajajo tudi mladi in uberejo poti, ki jim jih družba ponuja. Še vedno pa mladinsko delo ponuja mladim socializacijo s sovrstniki in ogromno izkušenj skozi različne strukture. Mladinsko delo posameznika bogati, mu omogoča osebno rast ter mu nudi dostop do socialnega kapitala. Ravno to je namen in poslanstvo našega dela: opolnomočiti mladega človeka in mu ponuditi polno participacijo in integracijo v družbo.

Minilo je 22, let odkar si prvič prišel v stik z mladinsko skupino. Kako so se mladi, njihove potrebe in želje od takrat spremenile? Kako bi ocenil trenutno stanje na področju mladinskega dela in mladinske politike v Sloveniji?
Mladinsko delo in mladinska politika v Sloveniji sta se v zadnjih dveh desetletjih zelo spremenili – predvsem konceptualno. Danes veliko bolje znamo utemeljiti, zakaj delamo stvari, kot smo to znali pred dvema desetletjema.

Kako bi razmere v Sloveniji in slovensko mladinsko politiko umestil v evropski kontekst? Na katerih področjih zaostajamo in kje so naše prednosti?
Slovenija je zanimiva država, še posebej na mladinskem področju. Tri mandate zapovrstjo smo imeli predsednika Evropskega mladinskega foruma, čeprav predstavljamo tako majhen delež evropskega prebivalstva! Ne uspe pa nam na primer urediti področja državnega financiranje, s pomočjo katerega bi si mladinske organizacije, ki delujejo na nacionalnem nivoju, zagotovile mesečno plačo vsaj za enega zaposlenega. Vse preveč smo osredotočeni na gradnjo individualnih zgodb in tako zanemarjamo medsektorsko povezovanje, ki bi sektor okrepilo in omogočilo ustvarjanje novih delovnih mest ter razvoj mladinskih organizacij. Ker smo majhni, se tudi niso razvila vsa možna delovna mesta, ki bi se lahko. Mladinski delavci moramo opravljati veliko širši nabor nalog, zaradi česar smo pogosto tudi bolj površni.

Sodeloval si tudi pri nasajanju in formiranju Socialne akademija, ki jo sedaj tudi vodiš. Kaj je njeno glavno poslanstvo?
Na Socialni akademiji sem aktivne že od leta 2004. Njeno glavno poslanstvo je formacija aktivnih državljanov. Gre za medgeneracijsko organizacijo, ki želi prispevati k aktivni participaciji v družbi. Delujemo na področjih mladinskega dela, vseživljenjskega učenja, mednarodnega sodelovanja, kulture in raziskovanja, izdajamo publikacije, izobražujemo in organiziramo lokalne in nacionalen aktivnosti z namenom krepitve civilne družbe.

Na Socialni akademiji se ukvarjate tudi z usposabljanjem in izobraževanjem mladinskih delavcev. Kateri so ključni problemi in izzivi na tem področju?
Zdi se mi, da primanjkuje temeljnih znanj s področja mladinskega dela in da se s temi temeljnimi znanji v Sloveniji ne ukvarja skoraj nihče več. Prav je, da večina usposabljanj mladinskih voditeljev in delavcev poteka kot učenje z delom in ne v učilnicah. Pa vendar bi bilo morda smiselno, da bi znanja s področij razvojne psihologije, metod dela v skupinah, motiviranja ali javnega nastopanja imela velika večina mladinskih voditeljev in delavcev.

Pred kratkim si se v državnem zboru udeležil seje odbora za izobraževanje, na kateri ste razpravljali o uvedbi predmeta Državljanska in domovinska vzgoja ter etika v srednje šole. Ali bi s tem ukrepom pripomogli k boljšemu poznavanju domovinskih tematik in k bolj aktivni participaciji mladih?
En predmet zagotovo ne mora rešiti aktivne participacije mladih, saj gre pri aktivni participaciji mladih predvsem za način življenja, razmišljanja, osebnega angažiranja. Škodil pa tak predmet gotovo ne bi. Sam sem na seji večkrat poudaril predvsem pomen neformalnih »peskovnikov«, v katerih se mladi aktivne participacije učijo preko učenja z delom.

Kaj lahko mladi sami naredijo za bolj aktivno participacijo? Meniš, da so mladi dovolj slišani in upoštevani s strani lokalne in nacionalne skupnosti?
V Sloveniji ni nihče slišan, ker demokratični dialog pri nas žal ne deluje. Vse družbene skupine: mladi, upokojenci, sindikati, manjšine, večine, levi, desni … se počutijo neslišane. Najverjetneje je vzrok za to dejstvo, da gremo v dialog tako, da se ne poslušamo.

Kakšna je moč civilnodružbenih organizacij in njihov vpliv na družbo v Sloveniji? Raziskovalno si se ukvarjal tudi s tem področjem.
Ugotovili smo, da je moč posamezne civilnodružbene organizacije pri njenem vplivu na družbo odvisna od treh dejavnikov: stopnje demokratične kulture v družbi, od področja, na katerem ta organizacija deluje in od upravljanja te organizacije. In tudi, da v Slovenije civilnodružbene organizacije premalo vključujejo prebivalstvo in da so na nek način »plavajoči objekti« med zasebnim in javnim.
Ob koncu smo mu zastavili še vprašanje o največjih izzivih, s katerimi se trenutno spopada. Z nasmeškom nam je povedal, da mu največji izziv predstavlja usklajevanje družinskega in poklicnega življenja. Veliko se ukvarja s preseganjem meja profesionalne in zasebne sfere. Nekaj prostega časa, kljub družinskim obveznostim, še vedno najde za dobra dela in prostovoljstvo, saj, kot sam pravi, ga to bogati.

Vir: Uredništvo Mlad.si
Foto: arhiv Mlad.si

Natisni stran Natisni stran

Kategorije Intervjuji

Sorodni članki

Avtorji